Suzana Tratnik

Kdor ne razume, mu ni treba razlagati.

Suzana Tratnik je odkrita lezbijka, ženska, ki se zaljublja v druge ženske in z njimi seksa ali pa tudi ne in svoje usmerjenosti ne skriva. Potem ko človek prebere njeno zgodbo, mu te zgolj označevalne besede, ki jo popredalčkajo, zvenijo grobo. Ampak to je pač treba povedati, da bi razumeli nadaljevanje. Njen novi roman (prejšnjega njenega pisanja nisem bral, ga pa hvalijo) opisuje to, kar pove njegov naslov, tretji svet, če je prvi heteroseksualni, drugi gejevski. Ker se roman dogaja v osemdesetih letih, je naslov tudi posrečeno prenesena besedna zveza, s katero so poimenovali svet neuvrščenih držav. Lahko bi izkoristili to dvopomenskost in dodali, da »neuvrščenost tretjega sveta« pomeni, da lezbično dekle ni uvrščeno v »normalni« blok heteroseksualnih.

Pisateljica, ki obeta pisati o lezbičnih ženskah, ima heteroseksualnega, vojeristično razpoloženega moškega bralca avtomatično na svoji strani. Saj je znano, da te, prevladujoče (?) vrste moški, radi gledamo slike lezbijk v akciji, celo rajši kot posamezne hetero-bejbe, saj dobimo tako dve za isti dnar, pri tem pa se izognemo pogosto porazni in boleči primerjavi storilnosti moškega akterja s svojo storilnostjo (ah, saj so vse samo montaže, fantje!). Dogajanje med ženskama nas zanima tudi zato, ker tega v svojem dnevnem in nočnem heteroseksualnem življenju ne doživljamo in nikdar ne bomo doživeli. Skratka, knjige se lotiš, če imaš le nekaj vojeristične žilice, precej firbčno. Glede teh pričakovanj si upravičeno nekoliko razočaran, kar pa je treba šteti pisateljici v dobro. Občutljivo se izogne pornografskemu opisovanju žgečkljivih prizorov, jih pa dovolj določno in odkrito nakaže.

Zgodba se plete okrog študentke Alenke (se mi zdi, da je samo psevdonim za Suzano), ki se iz spolno tradicionalistično zadrte socialistične Jugoslavije, kjer je v tej ali oni republiki lezbijštvo še kaznivo kot “bludna radnja medju ženama”, odpravi na svetovno lezbično konferenco v Ženevo, v svobodo. Na konferenci, kamor pridejo ženske vseh barv in ras, se prepletajo skupnostna prizadevanja za emancipacijo istospolnih žensk z osebnim iskanjem prijateljstva, ljubezni in seksa.

Vemo, da so običajni (heteroseksualni) seminarji, simpoziji in konference »ena sama kurbarija«, kot bi rekla razkurjena žena kakega udeleženca, ki se po treh dneh vrne z znanstvene konference s podočnjaki in čisto mlahav. Vendar pa tako erotičnega vzdušja, kot ga opisuje Tratnikova, nisem doživel na nobeni konferenci. Na nobenem obojespolnem simpoziju (kljub simpatičnemu nazivu »píjanka«) nisem doživel, da bi se parčki poljubljali v kuloarjih, da bi moški ženskam tipali pod majčkami, če imajo modrc, kaj šele, da bi udeleženke plesale zgoraj brez. Stiskali smo se že zvečer v baru, in marsikdaj se je nadaljevalo v postelji… Toda na običajnih konferencah je veliko udeležencev, ki tja vendarle niso prišli zaradi seksa, ali vsaj ne v prvi vrsti zaradi seksa. Kaj takega bi si lahko zamislil, če bi heteroseksualci postali manjšina in bi morali skrivati svoje nagnjenje, pa bi nato nekje, v Ženevi, sklicali kongres za emancipacijo heteroseksualnih moških in žensk, z obojespolnimi udeležen-ci-kami, seveda. Nekateri bi prišli iz dežel, kjer heteroseksualni ne dobi partner-ja-ice, pa če se na glavo postavi. Takrat bi se pa dajalo dol, tam v Ženevi. (Zdaj sem se kar malo preveč razpisal.)

Alenka vrže oko na to in ono, se zbliža z eno in drugo, se drži za rokce, se boža in poljublja, ji mogoče pride; načrtuje in naklepa, napeljuje in zapeljuje, a do kakšne prave posteljne akcije v Ženevi ne pride. Prijateljic, šans in načrtov pa veliko. To nese s seboj v zagamano Ljubljano. Tu je druga scena, vendar se dekleta prebujajo, alternativa dela. Ena ljubezen mine, druga se začne. Vmes navalita dve naenkrat, hrepeneča prijateljica iz Belgije in Japonka, pa do Belgijke ni več pravega filinga, Japonka pa razočarana zaradi trikotnika odide. In vse propade. Potem se ljubica skurba, in tako naprej, dokler se vse ne pogliha.

Takle kratek povzetek je zelo nepošten in nepravičen do Tratnikove. V resnici je roman po moji skromni in nepoznavalski sodbi odličen. V svoji zasnovi nepretenciozna, preprosta, skoraj dokumentarna, ne po sili literarizirana pripoved skromnega dekleta kot prvoosebne pripovedovalke, taktna in občutljiva, vendar popolnoma natančna in odkrita. Brez blefa, brez izmikanja in prikrivanja. Posebna dragocenost knjige je rahla, rekel bi melanholična, samoironija, ki ni zgolj poza. Všeč mi je bilo tudi kritično ironiziranje alternativne uporniške poze; take odstavke sem bral z nemalo privoščljivosti, saj sem sam imel tovrstnih alternativcev, ki še niso izginili iz naših logov, poln kufer.

Knjiga Suzane Tratnik je k moji tako imenovani strpnosti prispevala več kot vsi manifesti, demonstracije in razprave. Zdaj res razumem, da je življenje istospolno usmerjenega dekleta ali ženske življenje kot vsako drugo, včasih težje, polno pa toliko, kolikor ga je vsaka sposobna živeti. In da je hudič, če ti ljubičini žnabeljčki zadišijo po tuji pički.… (más)