Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov obravnava nastanek slovanskih geolektov hierarhične stopnje jezika iz njihovega skupnega jezikovnega prednika, praslovanščine (do ok. 800 n. š.) preko staroslovanskih geolektov (ok. 800-1000 n. š.). Pri modeliranju lingvogenez so za vsak slovanski jezik upoštevani njegovo staroslovansko izhodišče (enotno ali neenotno) in težnja v njegovem jezikovnem spreminjanju (divergentno ali konvergentno), določene so njegove definicijske lastnosti, ki so intepretirane kot inovacije oz. arhaizmi znotraj areala. V uvodnem poglavju je predstavljeno genetsko/genealoško jezikoslovje (tj. primerjalno jezikoslovje in narečjeslovje). V osrednjih treh poglavjih je obravnavano postopno oblikovanje slovanskih jezikov znotraj treh osnovnih slovanskih makroarealov (južna, vzhodna in zahodna slovanščina), v dodatnem poglavju pa še delitev slovenskih in osrednjejužnoslovanskih, predvsem kajkavskih narečij, pri čemer je posebna pozornost namenjena slovensko-osrednjejužnoslovanski zemljepisni jezikovni meji. Delo je hkrati tudi prispevek k splošni teoriji in metodologiji genealoškega jezikoslovja, ki ju je mogoče aplicirati tudi na drugo jezikovno gradivo